Mislim. Sem?

Po sledeh starih Grkov III

roti — Sun, 07 Sep 2008 08:59:24 +0000

Po treh dneh plavanja, čofotanja, potapljanja (začela nama je že rasti plavalna kožica med prsti nog in rok), nažiranja z odlično grško hrano in lenuharjenja, smo se naslednji dan podali na spoznavno raziskovalno pot. Skupina 30-ih radovednežev iz vseh koncev Slovenije, z vodnico Aleksandro in domačim šoferjem Dimitrijem. Končni cilj - Atene.

Takole nas je pozdravilo sonce

in smo pomahali v slovo glavnemu mestu otoka - Zakynthosu ali Zante(ju)

Ker je bilo ves čas dotedanjega dopusta izredno vroče, smo se razveselili prvih oblakov …

… ki pa so kmalu izginili neznano kam in vročina je spet pritisnila.

Po dobri uri in pol plovbe, smo pristali na Peloponezu in jo mahnili proti Mikenam.

Vmes, smo videli tudi eno izmed novih “čudes” sveta, RIO-ANTIRIO BRIDGE, 8. največji most na svetu

Skoraj 3 km dolg most je “čudo” sodobne tehnike, ki je domačinom zelo olajšal življenje in jim skrajšal pot preko Korintske ožine. Slavnostno so ga odprli teden dni pred pričetkom Olimpijskih iger v Atenah, leta 2004.

In prispeli smo v MIKENE (hja, kamni, kamni, kamni, energija, energija ….)

Atrejeva zakladnica - v resnici krožna grobnica.

Mikene so arheološko najdišče, 90 km JZ od Aten. Obdobje od 1600 do okoli 1100 let p.n.š. je v zgodovini označeno kot mikensko obdobje. Že davnega leta 1841 so začeli z izkopavanji in so našli znamenita Levja vrata. V 80-ih letih 19. stoletja, pa je z načrtnim raziskovanjem začel Schlliman, ki je verjel v točnost Homerjevih zgodb. Našel je tudi razvpito pozlačeno “Agamemnovo masko”. Mikensko moč je v svojih epih (nekoliko kasneje) opisal Homer v Ilijadi in Odiseji.

Levja vrata

Pogled z vrha, kjer so gospodarji imeli svoje domovanje in so nadzirali življenje podložnikov spodaj

Oljke niso tako stare, je pa pogled nanje pomirjujoč

“Agamemnova” zlata maska - strokovna mnenja o pristnosti, so še vedno deljena…

Polni vtisov in posebne energije smo po nekaj urni vožnji in postanku za kosilo, prišli do novega “čuda” antične zgodovine - EPIDAURUSA.

Znano antično mesto (ob Saronskem zalivu), ki je nastalo kot svetišče boga zdravilstva Asklepija. Najbolj ohranjeno je gledališče (del Unescove dediščine), ki sprejme okoli 30.000 tisoč gledalcev in je znano po svoji akustičnosti. O tem smo se lahko prepričali na lastna ušesa, saj smo nekateri odkorakali čisto na vrh, vodnica pa je na sredi “odra” šelestela z listom papirja. In res, slišalo se je na vrh. In, da nam kdo ne bi očital nedomoljubja, ter da poveličujemo samo tuje stvari, je nekdo iz skupine na sredo postavil mobitel iz katerega je zadonela naša domača, Na Golici …

Utrinek iz muzeja v Epidaurusu - veliko kipov na posameznih nahajališčih in v muzejih je brez glave. To pa je posledica kasnejših rimskih osvajanj, ko so posamezni rimski vladarji s kipov snemali glave in naje nastavljali svoje (ne glave, ampak upodobitve svojih glav).

Ker smo bili že blizu, bi bilo škoda ne videti ga - Korintskega prekopa

Baje ga je že v 1. stol.n.š. začel kopati “nori” rimski cesar Nero, kar z zlato lopato. Njegovo delo so dokončali Grki, koncem 19. stol. Dolg je 6 km, širok 24 m in stranske stene so na najvišji točki visoke 80 m. Povezuje Peloponez s celino in skrajša pot za 360 km.

Ko se je dan počasi iztekal, smo jo zagledali …

kar je bil znak, da se bližamo dnevnemu cilju - Atenam.

Nastanili smo se v ličnem in lepo urejenem hotelu v središču mesta … Delphi art hotel …

O Atenah in pohajkovanju po mestu pa naslednjič.

Po sledeh (poteh) starih Grkov II

roti — Wed, 03 Sep 2008 22:30:24 +0000

ŽIVLJENJE V LAGANASU

Otok Zakynthos spada med manjše oz. srednjevelike grške otoke v Jonskem morju. Glavno mesto je Zakynthos, ki mu domačini pravijo kar Zante in ga tako tudi v turistični literaturi zapisujejo. Kakšnih pompoznih zgodovinskih in kulturnih spomenikov nima, prav tako Laganas, kjer sva bila, prve dni potepanja po Grčiji, nastanjena. Laganas ima približno 4.000 prebivalcev, znan je po dolgi (9 km) dolgi peščeni plaži, na kateri želve Caretta-Caretta odlagajo jajca in ko se male želvice izvalijo, jih je kot mravelj. Žalostno pa je, da jih od 100 preživita le dve ali ena. Zato velja na plaži poseben režim (okoljevarstveniki so zelo strogi) in je zadrževanje in kopanje ponoči prepovedano. Želivice pa se bodo začele valiti konec tega in v začetku naslednjega meseca. Laganas ima eno glavno ulico in veliko malih mini marketov, kjer lahko na presenetljivo majhnem prostoru dobiš vse; svež kruh, sveže sadje, salame, mlečne izdelke, alkoholne in brezalkoholne pijače, do napihlnjenih blazin za na vodo, čolničkov, rokavčkov, časopisov, cigaretov… Ni, da ni. Vse imajo.

In kako poteka običajen dan v Laganasu? Popolnoma drugače, kot smo vajeni pri nas. Tam se mesto začne prebujati po 10. uri zjutraj, prav zaživi šele ob poldnevu. V tem mestu živijo ponoči. Zjutraj dolgo spijo in zajtrk začnejo streči šele ob 9. uri, večinoma pa ob 9.30. Potem se gredo malo skopat in so na plaži od 11. do 17. ure. Sledijo priprave (lišpanje, ipd) za večerjo in potem za nočno žuriranje, ki navadno traja do jutranjih ur. Mestece je polno malih zasebnih hotelov (večina njih ima tudi bazene), katerih večinski lastniki so Angleži in Nemci. Gostje so predvsem mladi ljudje, največ je Angležev (zelo malo je deklet, prevladuje moška družba, najbolj pogosta starost pa je tam nekje med 20 in 30 let).

Imajo pa na otoku tudi veliko tuje delovne sile, predvsem Albancev, Romunov, Bolgarov in Makedoncev, tako da v tavernah in lokalih redko srečaš zaposlenega Grka.

Vsakodnevno na plaži prodajajo raznorazne izdelke tudi prebivalci, ki so v Grčijo prišli iz Afrike ali Bližnjega vzhoda.

Največ tavern in prehranjevalnih lokalov je kar na plaži in pred vsako stoji stasit mladenič (lahko tudi gosposd v najboljših letih), zraven ima mizo, kjer sprehajalcem ponujajo aperitive in jih vljudno povabijo na večerjo. V začetku je to mogoče za koga nekoliko vsiljivo, saj ne moreš narediti niti par korakov, da te ne bi vabili na pijačo in jedačo. Ko pa jih “pogruntaš”, se z njimi zapleteš v pogovor, lahko izveš marsikaj zanimivega. Eden bolj zanimivih mož (s tovrstno službo) je bil vsekakor tale …

V vsaki taverni pa imajo za obiskovalce poseben “kulturni” program, ki obvezno vključuje sirtaki in črepinje … jah, jah …

Po večerji pa obvezno v lajf, na glavno ulico …

… kjer se po 11. uri zvečer začnejo zbirati zanimive skupinice. Fantje, oblečeni kot hula-hula plesalke …

ali kot zajčki ….

… meni so ponujali (po znižani ceni) kostum medicinske sestre …. hahaha

Tako izgleda lokalna telefonska govorilnica.

Na koncu pa še nekaj razvpitih klubov oz. lokalov (baje so svetovno znani, jaz pa sem zanje prvič šlišala … pišuka, pa kje jst živim …)

Zaključek? Zame nič posebnega. Za tamalega “zakon” in rekel je, da čez dve ali tri leta “definitivno” pride nazaj. Brez mene, se ve.

Po sledeh (poteh) starih Grkov I.

roti — Tue, 02 Sep 2008 21:52:41 +0000

Tako je bilo. Vsi so že prihajali z dopusta, pri nas pa smo še kar nekaj mencali, se dogovarjali, usklajevali … In je poglavar zaključil, da ne more na dopust, vsaj v času počitnic ne. Pa tudi v tople južne kraje mu ni bilo za iti. In sva se s tamalim odločila, da greva sama. Kam? Na jug vsekakor. In kaj bi počela? Samo lenarila? Ni šans. In sva v petek šla v agencijo v ponedeljek sva že dopustovala. Izbrala sva kombinacijo lenuharjenja in aktivnih počitnic s spoznavanjem lepot in zgodovine države, od koder naj bi črpala vsa evropska zgodovina. Mahnila sva jo v Grčijo. Najprej 4 dnevi kopanja in lenarjenja. Prva postojanka je bil otok Zakynthos. Kraj Laganas.

Najino novo domovanje - studio, kjer sva si lahko skuhala kavo ali čaj, imela sva hladilnik in klima napravo.

Tako je izgledala okolica - frontalno

Okolica - levo

Okolica - desno. Oba bazena sva lahko uporabljala kadarkoli in brezplačno …. Ampak, nama je bolj dišala plaža ….

Za 9 km jo je. Plaže. Ki je bila navadno v času najinega obiska neobljudena. In je bilo tudi morje samo najino. Mirno, čisto, toplo. Plaža je posebna in je zaščitena, saj na njej gnezdijo znane želve Caretta-Caretta, ki sva jih želela tudi videti. Zato sva naslednji dan stopila na ladjo,

ki naju je popeljala okoli otoka …

… najprej manjšega, ki ima obliko želve in glej jo …..

Caretta-Caretta. Bila je majhna. Tavelike imajo tudi po 1,5 m čez oklep ….

In potem veselo naprej, k novim dogodivščinam. K lepim plažam, ki so tako značilne za ta otok …

Kdo je bil prvi na cilju?

Barve, a?

Tudi tu smo plavali…

Ja, mati narava je neizmerno lepa ….

Zadnja fotografija naj bo za lahko noč in lepe sanje (ali za dobro jutro ter krasen dan). Jutri pa nadaljevanje. Fotografij imam še ohoho …

Po 18-ih letih uporabe

roti — Tue, 05 Aug 2008 20:49:28 +0000

stvari izgledajo takole ….

Danes sva s Poglavarjem nazravila 19. obletnici poroke (+9 koruzništva).

A, kako izgledam? Upam, da boljše, kot zelenko na desni ….

Narava naju mara…

roti — Tue, 29 Jul 2008 18:21:05 +0000

saj nama je danes podarila tole …

Hvala.

In levji mladič je lev postal …

roti — Sun, 27 Jul 2008 21:07:53 +0000

Včeraj. Je naš mulo (vsaj formalno in po vseh zakonih) stopil v svet odraslih. 18 let. Pri nas nikoli nismo kupovali klasičnih rojstnodnevnih daril, rajši smo levčku omogočili kakšno posebno doživetje. In tudi včeraj sva s poglavarjem imela imenitne načrte. Pa sva jih lahko izpeljala le delno.

Že dolgo časa si je želel peljati se s temle …

In sta se celo dopoldne drajsala po štajerskem koncu. Je rekel, da bi ga takoj imel (sedaj je sredi opravljanja izpita za A in B kategorijo) in da ga bo imel, ko bo velik.

Drugo presenečenje pa se je izjalovilo. Smo prispeli na dogovorjeno mesto in začeli pripravljati …

Celo “napihali” so jih …

Potem pa je od nekod potegnil veter, padale so prve dežne kaplje in modri možje so se odločili, da bi bilo preveč tvegano poleteti.

In so hiteli pospravljati ….

Tako da, tokrat nam ni uspelo. Smo pa vztrajni in čakamo na klic in lepše vreme. Upamo, da kmalu.

In ja, sve najboljše sine. Vesela sva, da te imava in ponosna sva nate.

Se spomniš čigave …

roti — Thu, 17 Jul 2008 19:06:48 +0000

…so bile tiste krave …. so pojedle klobuk … je pred leti pel Predin (Lačni Franz). Meni niso pojedle klobuka, so mi hotele pojesti majico. Prejšnji teden smo jo s prijatelji mahnili na Veliko planino. Počasi nabiramo kondicijo in 5 ur hoje je za začetek kar dovolj. Zrak je bil krepčilen (v dolini 30°C, zgoraj bajnih 19°C), sonce, trava, koče in domačini - planšarji. In krave. Ki ne jedo samo trave. Zvečijo tudi majice. Ko smo se povzeli na vrh planine, smo bili malo tudi potni. In se preoblečemo. Majico položim na ograjo planšarije, kjer smo sedli, da pomalicamo, da se majica na sončku posuši. Med čakanjem na hišno specialiteto vidim enega gospoda, ko se nekaj preriva s kravo in ji nekaj vleče iz gobca. Se gospod smeji in vleče nekaj k sebi, krava pa k sebi. Smo se vsi smejali. Med smehom se mi je vedno bolj znana zdela stvar, ki sta jo vsak sebi vlekla gospod in krava. Barva mi je bila znana. Pogledam na ograjo. Je ni. Moje majice. Medtem je gospod zmagal in kravi izvlekel iz gobca prežvečeno majico. Sej mi je bilo nerodno, ampak sem le povedala, da je moja. Medtem je prišla tudi gospodinja, ker jo je gospodar opozoril, da bodo krave vso žehto požrle (tudi oni so sušili nekaj srajc kar na ograji). Hja, se je smejala (in bila tudi malo vesela, da niso prežvakale njenih srajc) in mi je prijazno ponudila vedro, da bi majico sprala. Kaj tako ogabnega še nisem počela. Sem seveda poskusila, ampak toliko sline …. bljak. In potem sem še videla, da je majica polna drobnih luknjic (jo je mogla krava kar dolgo muliti) sem kar odnehala. Dolgo sem potem z vodo drgnila roke preden sem sedla k obedu. In z užitkom pojedla. Še danes imam sline v ustih, ko se spomnim na tiste ajdove žgance z ocvirki in kislo mleko.

Tako je zgledala moja majica, po prežvekovanju …

Sem poskusila … oprati … in obupala.

Smo se lotili boljšega opravila ….

Siti in zadovoljni smo se podali novim dogodivščinam naproti ….

Foto: Joži K.

Vladek je car

roti — Fri, 11 Jul 2008 09:52:37 +0000

Že dolgo let je nazaj, kar smo redno hodili na največjo veselico v Sloveniji. Potem smo nekaj let na soboto (glavno dogajanje) priredili piknik v gorci in s hriba opazovali ognjemet. Letos pa nas je spet prijelo. Predvsem ženski del združbe. In smo se dogovorile, da gremo. Na pivo. Hja, potem pa začnejo z izgovori in ostali sva sami. Nič ne de. Malo sva se sprehodili in končali ob Savinji, kjer so nastopili Neisha, Gibboni in Vladek z Malimi bogovi. In si naročiva malo pivo (skupaj 3€-sem kar pozijala, saj je cena dokaj sprejemljiva). Neisha se je trudila, pa nekako ni šlo, nekoliko bolj nas je ogrel Gibboni (zapel le nekaj pesmi in konec) potem pa je pravo žurko naredil Vladek z bogovi. Ja, stari maček, človek, ki ima glasbo rad in v njej uživa. In smo uživali tudi mi pod odrom. Že dolgo časa me ni poneslo tako kot sinoči. Tudi kolegico. Sva plesali in peli, da danes peče po grlu, glas je raskav in hripav … Ampak bilo je noro. Vladek in njegovi so godli več kot dve uri. Z istim žarom, z noro močjo do konca … Hvala Vladek, za dobro glasbo, za vzdušje, za vse … Nora smo mi generacija in kaže, da še nismo za staro šaro … In hvala Joži za dobro družbo.

Vladek v elementu …

So zagodli vsi skupaj: Neisha, Gibboni in Vladek z bogovi

In do naslednjega koncerta, Vladek, na zdravje ….

PS: Enaka količina Fante (kot prej piva) je stala 5€. Narobe svet.

Sestavljam se…

roti — Tue, 01 Jul 2008 19:27:53 +0000

Končno malo lažje diham. Za nekaj časa je konec šolskih ekskurzij in izletov upokojencev (jah, kaj vse smo v tem mesecu skupaj preživeli - grozne nevihte na Starem gradu, neznosno vročino, ko smo, namesto sprehoda po mestu, sedeli na vrtu restavracije, se hladili s pijačo in kar tam opravili s spoznavanjem in z zgodovino…). Konec je inštrukcij, konec lektoriranja diplomskih nalog … In so počitnice. In me je Poglavar v nedeljo (po 20-ih letih) posedel na motor in me zapeljal naokoli. Hmmm, že po nekaj kilometih sem ujela ritem in uživala, se prepustila dobremu občutku. Naredila sve nekaj več kot 100 km. In še danes čutim posledice. Zdi se mi, da nimam več kosti na istih mestih kot prej (najbolj boli v kolkih in kolenih), da bom še nakj časa potrebovala, da se bodo kosti ulegle v svoje “šalčke”. Hehehe, pravijo, da za race ni bicikel, Poglavar pa pravi, da morava čimprej ponoviti… Ko se sestavim, se bom odločila.

Ja, poglavar je vedel, kam me mora peljati na prvo vožnjo. Med kamne. Kjer je tišina. Kjer je posebna energija.

Kjer se počutim majhno, a me hkrati prevzema veličina in mogočnost preteklosti …

Juhuuu, njamiiiii …

roti — Thu, 29 May 2008 19:54:10 +0000

Pravijo, da tisto kar te ne krepa te krepi. Jaz to verjamem. In sem vsak prosti trenutek v naravi. Moja alergija počasi a vztrajno izgublja boj. In jih zagledam…..

Se sklonim in vonjam. Hmmm. Prave so. Dišijo. Poskusim. Moje brbončiče uživajo. Njami. Bi še, pa še, pa še …. res paše.