Arhiv za mesec September 2008

Po sledeh starih Grkov V

10 komentarjev 27.09.2008 roti

Ja, mesec je že okoli, kar sva bila v Grčiji, meni pa še ni uspelo končati zapisa. Danes bo zadnji s poti in potem še en o posebnosti, ki sem jih na potovanju zaznala.

Po ogledu Aten smo se zapeljali do Delphov. Če smo do tedaj bivali in se vozili ob obali in le nekaj metrov nad morjem, nas je tokrat pot vodila višje. Na 160 km dolgi poti smo bili navdušeni nad manjšo vasico Arahova

kjer smo se ustavili na bencinski črpalki, da smo napolnili rezervoar. In glej ga šmenta, bencin oz. nafta je bil tu dražji(a). Iz pogovora s črpalkarjem smo zvedeli, da se tu cene bencina spreminjajo prosto po … nadmorski višini. Višje kot pelješ, dražji je bencin. To je že področje, kjer pozimi tudi smučajo in tam smo v eni od trgovin videli tudi smuči Elan.

Temperature so počasi padale in bolj kot smo se bližali Apolonovemu svetišču, bolj je dišalo k nevihti, ki bi osvežila pregreto ozračje … in prosili smo Pitijo, naj začara dež … kazalo je, da ga bo

vendar ni bilo nič, zato nas je slavno preročišče pričakalo v vsem svojem blišču

Delphi so bili pred več kot 2000 leti najbolj znano preročišče s templjem boga Apolona. Tu so odgovore dobili vsi takratni Grki, ki so prišli k Pitiji na posvet. Pitija je sedela na sredini preročišča in velikokrat padala v trans, momljala nerazumljive besede, iz katerih so potem tudi vladarji sklepali kaj jim je storiti. Dolgo časa so domnevali, da si je Pitija pomagala do “čudnega” stanja z žganjem lovorovih listov, kasneje pa so arheologi ugotovili, da je bila v središču templja razpoka, iz katere je uhajal zemeljski plin. Ob vdihavanju tega plina je prišlo do halucinacij. Danes je od mogočnega templja ostalo bore malo (to področje so velikokrat prizadeli močni potresi, ki so mogočne zgradbe sesipali v prah …),

ohranil pa se je t.i. Apolonov Popek sveta (središče sveta) in v muzeju tudi Apolonova oprava iz zlatih lističev …

Po ogledu smo se zapeljali do vasice Delphi …

in našega prenočišča – hotela Patras (Patras se imenuje hrib na katerem se nahaja preročišče)

Večerilo se je že, ko nas je razveselila ploha. Dež in tudi prepotrebna voda, ki jo preko tega kanala, dovajajo v 160 km oddaljene Atene

Ko se je spustila noč, smo povečerjali in pri odprtih oknih smo spali kot polhi …

Naslednji dan je bila pred nami res dolga pot – prevozili smo namreč okoli 450 km. Naša prvi in glavni postanek je bil Meteora. Vozili smo se po izredno vijugasih cestah, najprej v hribe, potem čisto v doline in potem spet v hribe … in smo zagledali znamenite skale ….

z avtobusom smo se pripeljali zelo blizu (ob pogledu iz doline, se nam je zdelo nemogoče, da bi tam bile ceste) …

Meteora je drugo najbolj znano versko središče v Grčiji in Evropi, za pravoslavne vernike. Najpomembnejši center je Atos, vendar tja ne sme stopiti ženska noga (baje, da imajo duhovniki na Atosu v samostanih tudi živali samo moškega spola). Na Meteori je včasih delovalo 24 samostanov, danes delujejo le še 4. Najprej smo si ogledali samostan Sv. Štefan, katerega oskrbnice so nune …

ki so bile najbolj neprijazna bitja, ki sem jih srečala na celotnem potovanju. V nobenem samostanu se ne sme slikati in snemati. To jasno pise in tudi slikovno je nakazano v vsakem prostoru. Ampak, te tečnobe so hodile za slehernikom, ki mu je čez rame visel fotoaparat ali kamera in se drle “no photo, no photo…” V množici nun nisem videla niti ene, da bi se vsaj za trenutek prijazno nasmenila …. Pismo, saj nam je vsem jasno, da znamo biti obiskovalci tečni in nadležni, ampak drage sestre, če želite mir, samostan zaprite in boste mir imele. Pa še nekaj me je zbodlo. V muzejih in na arheoloških najdiščih v Grčiji imajo mladostniki do 19 let prost vstop, kar je vredno vse pohvale, v samostanih na Meteori, pa je vstopnina enaka za vse, odrasle in otroke … ja, ja, tako to gre.

Veliko bolj prijazni so bili v samostanu Velika Meteora , katerega oskrbniki so duhovniki in si v samostan včasih lahko prišel samo tako, da so te dvignili s takšno mrežo

danes do samostana vodijo neštete stopnice, nekateri pa so se že bolj modernizirali …

Po ogledu smo šli na dobro kosilo in potem naprej čez mogočne grške hribe. Nisem si predstavljala, da je Grčija tako gorata dežela, in ko smo se ustavili na Metsovem (2100 mnv) so se na smučišču veselo pasle krave in ovce. Spust v dolino, po izredno ovinkasti cesti, ni bil po godu, a kmalu smo v mestu Ioanina zavili na avtocesto v gradnji, ki bi morala biti končana že leta 2004 (OI).

Ko smo prispeli spet skoraj do morja, smo se ustavili še v Nikopolisu, kraju, kjer je Kleopatra izgubila svojo zadnjo bitko in zato, da ne bi končala v rokah okrutnega Oktavijana, zbežala v Aleksandrijo, kjer sta skupaj z Markom Antonijem naredila samomor.

Dolga pot nas je kar utrudila, zato smo komaj čakali, da se skozi Prevezo in skozi predor pod morjem zapeljemo na otok Lfkada. Nastanili smo se v prijetnem družinskem hotelu v vasici Nidri in se takoj ob prihodu osvežili v bazenu

po večerji, ko smo na terasi pili kavo, smo oprezali, če ne bomo na majhnem otočku Skorpio (tisti v sredini) zagledali kakšnega člana ene najbolj znanih grških in svetovnih družin, Onassisovih.

Po dobrem spancu smo se zbudili v lepo, sončno jutro …

pojedli obilen zajtrk (gospodinja je mojstrica za pripravo domačih džemov), se sprehodili po edini ulici v vasi in okoli poldneva pomahali Grčiji v slovo. Do naslednjega snidenja.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Po sledeh starih Grkov IV

12 komentarjev 24.09.2008 roti

V nedeljo smo šle v kino, gledat filma Mamma Mia. Ja, film sam nič posebnega, lepi pa so bili prizori narave v filmu. Se ve – Grčija. Morje, lepe plaže, zelenje in Grki. Priznam, da sama nisem imela te sreče, da bi Grčijo in Grke doživela na takšen način. Smo pač šli v tiste kraje z drugim namenom – spoznati delček zgodovine.

Zadnjič sem končala pri našem prihodu v Atene. Kaj reči o Atenah? Znano je, da je glavno mesto Grčije, z okoli 4 milijoni prebivalcev. Nekateri za to mesto pravijo, da je zibelka civilizacije.

Atene so dom Platonove akademije, Aristotelovega liceja, rojstni kraj Sokrata, Perikleja, Sofokleja in mnogih drugih filozofov.

Meni so se zdele predvsem veelikeee. Tako, kot večina evropskih metropol so danes Atene velemesto.

Zanje je značilen prometni kaos

in smog. Čeprav se v zadnjem času, sploh od zadnjih Olimpijskih iger leta 2004, trudijo to stanje izboljšati, tudi z električnimi avtobusi

jim to nekako ne uspeva najbolje.

V Atenah smo bili nastanjeni v lepem hotelu v središču mesta, zato nismo imeli daleč do nekaj najpomembnejših znamenitosti. Ogledali smo si mogočne zgradbe Univerze, Kulturnega centra in Nacionalnega muzeja

(slika Univerze in KC je nastala v avtobusu; druge slike so fuč – vse so vijoličaste – in tega s tamalim nisva opazila, dokler nisva prišla domov). Vse te zgradbe so stare tam okoli 100 do 120 let, izgledajo sicer starejše, vendar so jih gradili v t.i. klasičnem stilu stare Grčije.

Pogledali smo si tudi Numizmatični muzej ali t.i. Schleimannovo hišo, za katero freske je naslikal naš znameniti umetnik Šubic – slike ni, ker je čisto vijola.

In ker je za Atene značilno, da se prepletajo sedanjost in preteklost, niso neobičajni takšni prizori.

Še pogled na ostanke Zevsovega templja in Hadrianovih vrat

Na sliki Zevsovega templja se dobro vidi značilni atenski smog, ki nas je s temperaturami okoli 36 °C, dotolkel in smo lahko samo šli še pod tuš in počivat do večera.

Zvečer pa na Plako, prostor okoli Akropole, ki je prežet z majhnimi trgovinicami in grškimi restavracijami. In je bilo treba pogledat kaj ponujajo. Jedli smo tipične grške jedi, pili grško vino, se sladkali z medenimi sladicami in uživali v kulturnem programu …

Aha, tudi trebušna plesalka je bila, pa sirtaki, pa črepinje … In ko je natakar pometel, smo lahko šli “domov”.

Ampak, Atene so sredi noči (ob 1. uri zjutraj) še kako živahne …

in na vsakem koraku srečaš veliko brezdomcev.

Ker smo slišali, da imajo v Atenah podobno menjavo straž kot v Londonu, smo šli gledat.

Pred parlament,

kjer so nas pričakali vojaki, v čeveljcih s cofeki in so nam pripravili svojevrstno baletno predstavo …

Pred Parlamentom imajo Atenčani vsako nedeljo posebne obrede, kjer vsako nedeljo dopoldne predsednik prinese venec in ga položi pred napisom žrtvam državljanske vojne, ki se je v Grčiji začela že med II. svetovno vojno.

In za en dan je bilo dovolj. Je bilo treba spat.

Naslednje jutro smo že ob 8-ih zjutraj stali pred vrati Akropole, kjer smo spet srečali vojake, ki vsak dan ob 8-ih zjutraj na Akropoli dvignejo grško zastavo in jo zvečer ob 8-ih snamejo

ob sončnem vzhodu se nam je v vsej svoji veličini postavila na ogled – Akropola. Svetišče boginje Atene, ki je prebivalce stare Grčije pridobila z oljčno vejico.

Akropolo obnavljajo, zato gradbeni “rušti” kazijo njeno podobo, vendar ji mogočnosti ne morejo vzeti.

Z Akropole se lepo vidi Agora, prostor, kjer so Grki pred več tisočletji, odločali o najpomembnejših stvareh, ki so zadevale mesto in državo

Ob koncu še posnetek, da boste verjeli, da sva bila res tam.

Po ogledu Ateninega svetišča, smo jo ubrali proti svetišču znamenite Pitije.

In kaj reči o Atenah? Zame je mesto preveliko, preveč je prometa, da o zraku ne izgubljam besed (tudi sama živim v mestu, kjer je zrak onesnažen, vendar ni primerjave). Na ulicah sploh ni opaziti “tipičnih” Grkov in Grkinj. Večinoma sem videla temnopolte priseljence, veliko je brezdomcev, veliko je nedokončanih in grdih zgradb, … Sama sem bila nad Atenami nekoliko razočarana (razen seveda nad kulturno zgodovinskimi spomeniki) saj sem pričakovala, da bo mesto veliko bolj urejeno (nenezadnje so bile tam pred 4 leti OI). Skratka, za pogledati je, da bi pa živela tam, ni šans.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Samo še danes sem vampirka

8 komentarjev 21.09.2008 roti

s špičkami, namesto zob. Aha, pri koncu smo. Z rekonstrukcijo zobovja. Bemu, dolgotrajno in boleče obdobje je za mano. In ker zadnjih nekaj dni nisem bila za med ljudi, sem (sva) šla v gozd.
ja, se opazi, da smo na pragu jeseni, ki je radodarna in lepa …

najprej dva (užitna)

pa še eden, manjši (tudi užiten)

pa turkec (užiten)

pa eden lačen (neužiten)

pa še ena lepa (neužitna).

Lepo je v tem času v naravi. Prejšnji teden sta naša dva šla gledat nek stari motor in sem šla zraven. Za takšne gumpce, kot so motoristi, sploh tisti “večno mladi”, so se kar hitro domenili in tako imamo nov motor – prdeca, hahaha …

In ker smo bili blizu, smo se oglasili v mestu, ki je znano po

in svetovno znanem jezeru, ki je pred tednom dni razkazovalo svojo lepoto takole …

Ko smo se vračali domov, smo se ustavili še pri propadajočem gradu na Planinskem polju (Planina pri Postojni). Od našega zadnjega obiska pred 10-imi leti, je še bolj propadel. Ogradili so ga in namestili opozorilne table, na katerih je pisalo, da je hoditi okoli gradu nevarno. Ja, saj vem, nismo ravno zgled našemu najstniku, saj smo se do gradu prebijali takole

in se zgrozili ob pogledu na propadajočo, nekdaj tako mogočno zgradbo …

portal je še edini, ki kljubuje času …

vse ostalo je v svoje naročje sprejela narava …

Tako, spet kamenje in voda. Moja elementa. In kljub špičkam v ustih, se počutim zeloooo dobro in polno energije. Kaj še bo jutri, ko bo še moj nasmeh popoln ….

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Po sledeh starih Grkov III

9 komentarjev 7.09.2008 roti

Po treh dneh plavanja, čofotanja, potapljanja (začela nama je že rasti plavalna kožica med prsti nog in rok), nažiranja z odlično grško hrano in lenuharjenja, smo se naslednji dan podali na spoznavno raziskovalno pot. Skupina 30-ih radovednežev iz vseh koncev Slovenije, z vodnico Aleksandro in domačim šoferjem Dimitrijem. Končni cilj – Atene.

Takole nas je pozdravilo sonce

in smo pomahali v slovo glavnemu mestu otoka – Zakynthosu ali Zante(ju)

Ker je bilo ves čas dotedanjega dopusta izredno vroče, smo se razveselili prvih oblakov …

… ki pa so kmalu izginili neznano kam in vročina je spet pritisnila.

Po dobri uri in pol plovbe, smo pristali na Peloponezu in jo mahnili proti Mikenam.

Vmes, smo videli tudi eno izmed novih “čudes” sveta, RIO-ANTIRIO BRIDGE, 8. največji most na svetu

Skoraj 3 km dolg most je “čudo” sodobne tehnike, ki je domačinom zelo olajšal življenje in jim skrajšal pot preko Korintske ožine. Slavnostno so ga odprli teden dni pred pričetkom Olimpijskih iger v Atenah, leta 2004.

In prispeli smo v MIKENE (hja, kamni, kamni, kamni, energija, energija ….)

Atrejeva zakladnica – v resnici krožna grobnica.

Mikene so arheološko najdišče, 90 km JZ od Aten. Obdobje od 1600 do okoli 1100 let p.n.š. je v zgodovini označeno kot mikensko obdobje. Že davnega leta 1841 so začeli z izkopavanji in so našli znamenita Levja vrata. V 80-ih letih 19. stoletja, pa je z načrtnim raziskovanjem začel Schlliman, ki je verjel v točnost Homerjevih zgodb. Našel je tudi razvpito pozlačeno “Agamemnovo masko”. Mikensko moč je v svojih epih (nekoliko kasneje) opisal Homer v Ilijadi in Odiseji.

Levja vrata

Pogled z vrha, kjer so gospodarji imeli svoje domovanje in so nadzirali življenje podložnikov spodaj

Oljke niso tako stare, je pa pogled nanje pomirjujoč

“Agamemnova” zlata maska – strokovna mnenja o pristnosti, so še vedno deljena…

Polni vtisov in posebne energije smo po nekaj urni vožnji in postanku za kosilo, prišli do novega “čuda” antične zgodovine – EPIDAURUSA.

Znano antično mesto (ob Saronskem zalivu), ki je nastalo kot svetišče boga zdravilstva Asklepija. Najbolj ohranjeno je gledališče (del Unescove dediščine), ki sprejme okoli 30.000 tisoč gledalcev in je znano po svoji akustičnosti. O tem smo se lahko prepričali na lastna ušesa, saj smo nekateri odkorakali čisto na vrh, vodnica pa je na sredi “odra” šelestela z listom papirja. In res, slišalo se je na vrh. In, da nam kdo ne bi očital nedomoljubja, ter da poveličujemo samo tuje stvari, je nekdo iz skupine na sredo postavil mobitel iz katerega je zadonela naša domača, Na Golici …

Utrinek iz muzeja v Epidaurusu – veliko kipov na posameznih nahajališčih in v muzejih je brez glave. To pa je posledica kasnejših rimskih osvajanj, ko so posamezni rimski vladarji s kipov snemali glave in naje nastavljali svoje (ne glave, ampak upodobitve svojih glav).

Ker smo bili že blizu, bi bilo škoda ne videti ga – Korintskega prekopa

Baje ga je že v 1. stol.n.š. začel kopati “nori” rimski cesar Nero, kar z zlato lopato. Njegovo delo so dokončali Grki, koncem 19. stol. Dolg je 6 km, širok 24 m in stranske stene so na najvišji točki visoke 80 m. Povezuje Peloponez s celino in skrajša pot za 360 km.

Ko se je dan počasi iztekal, smo jo zagledali …

kar je bil znak, da se bližamo dnevnemu cilju – Atenam.

Nastanili smo se v ličnem in lepo urejenem hotelu v središču mesta … Delphi art hotel …

O Atenah in pohajkovanju po mestu pa naslednjič.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Po sledeh (poteh) starih Grkov II

10 komentarjev 4.09.2008 roti

ŽIVLJENJE V LAGANASU

Otok Zakynthos spada med manjše oz. srednjevelike grške otoke v Jonskem morju. Glavno mesto je Zakynthos, ki mu domačini pravijo kar Zante in ga tako tudi v turistični literaturi zapisujejo. Kakšnih pompoznih zgodovinskih in kulturnih spomenikov nima, prav tako Laganas, kjer sva bila, prve dni potepanja po Grčiji, nastanjena. Laganas ima približno 4.000 prebivalcev, znan je po dolgi (9 km) dolgi peščeni plaži, na kateri želve Caretta-Caretta odlagajo jajca in ko se male želvice izvalijo, jih je kot mravelj. Žalostno pa je, da jih od 100 preživita le dve ali ena. Zato velja na plaži poseben režim (okoljevarstveniki so zelo strogi) in je zadrževanje in kopanje ponoči prepovedano. Želivice pa se bodo začele valiti konec tega in v začetku naslednjega meseca. Laganas ima eno glavno ulico in veliko malih mini marketov, kjer lahko na presenetljivo majhnem prostoru dobiš vse; svež kruh, sveže sadje, salame, mlečne izdelke, alkoholne in brezalkoholne pijače, do napihlnjenih blazin za na vodo, čolničkov, rokavčkov, časopisov, cigaretov… Ni, da ni. Vse imajo.

In kako poteka običajen dan v Laganasu? Popolnoma drugače, kot smo vajeni pri nas. Tam se mesto začne prebujati po 10. uri zjutraj, prav zaživi šele ob poldnevu. V tem mestu živijo ponoči. Zjutraj dolgo spijo in zajtrk začnejo streči šele ob 9. uri, večinoma pa ob 9.30. Potem se gredo malo skopat in so na plaži od 11. do 17. ure. Sledijo priprave (lišpanje, ipd) za večerjo in potem za nočno žuriranje, ki navadno traja do jutranjih ur. Mestece je polno malih zasebnih hotelov (večina njih ima tudi bazene), katerih večinski lastniki so Angleži in Nemci. Gostje so predvsem mladi ljudje, največ je Angležev (zelo malo je deklet, prevladuje moška družba, najbolj pogosta starost pa je tam nekje med 20 in 30 let).

Imajo pa na otoku tudi veliko tuje delovne sile, predvsem Albancev, Romunov, Bolgarov in Makedoncev, tako da v tavernah in lokalih redko srečaš zaposlenega Grka.

Vsakodnevno na plaži prodajajo raznorazne izdelke tudi prebivalci, ki so v Grčijo prišli iz Afrike ali Bližnjega vzhoda.

Največ tavern in prehranjevalnih lokalov je kar na plaži in pred vsako stoji stasit mladenič (lahko tudi gosposd v najboljših letih), zraven ima mizo, kjer sprehajalcem ponujajo aperitive in jih vljudno povabijo na večerjo. V začetku je to mogoče za koga nekoliko vsiljivo, saj ne moreš narediti niti par korakov, da te ne bi vabili na pijačo in jedačo. Ko pa jih “pogruntaš”, se z njimi zapleteš v pogovor, lahko izveš marsikaj zanimivega. Eden bolj zanimivih mož (s tovrstno službo) je bil vsekakor tale …

V vsaki taverni pa imajo za obiskovalce poseben “kulturni” program, ki obvezno vključuje sirtaki in črepinje … jah, jah …

Po večerji pa obvezno v lajf, na glavno ulico …

… kjer se po 11. uri zvečer začnejo zbirati zanimive skupinice. Fantje, oblečeni kot hula-hula plesalke …

ali kot zajčki ….

… meni so ponujali (po znižani ceni) kostum medicinske sestre …. hahaha

Tako izgleda lokalna telefonska govorilnica.

Na koncu pa še nekaj razvpitih klubov oz. lokalov (baje so svetovno znani, jaz pa sem zanje prvič šlišala … pišuka, pa kje jst živim …)

Zaključek? Zame nič posebnega. Za tamalega “zakon” in rekel je, da čez dve ali tri leta “definitivno” pride nazaj. Brez mene, se ve.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Po sledeh (poteh) starih Grkov I.

4 komentarjev 2.09.2008 roti

Tako je bilo. Vsi so že prihajali z dopusta, pri nas pa smo še kar nekaj mencali, se dogovarjali, usklajevali … In je poglavar zaključil, da ne more na dopust, vsaj v času počitnic ne. Pa tudi v tople južne kraje mu ni bilo za iti. In sva se s tamalim odločila, da greva sama. Kam? Na jug vsekakor. In kaj bi počela? Samo lenarila? Ni šans. In sva v petek šla v agencijo v ponedeljek sva že dopustovala. tp://roti.blog.siol.net/files/2008/09Izbrala sva kombinacijo lenuharjenja in aktivnih počitnic s spoznavanjem lepot in zgodovine države, od koder naj bi črpala vsa evropska zgodovina. Mahnila sva jo v Grčijo. Najprej 4 dnevi kopanja in lenarjenja. Prva postojanka je bil otok Zakynthos. Kraj Laganas.

Najino novo domovanje – studio, kjer sva si lahko skuhala kavo ali čaj, imela sva hladilnik in klima napravo.

Tako je izgledala okolica – frontalno

Okolica – levo

Okolica – desno. Oba bazena sva lahko uporabljala kadarkoli in brezplačno …. Ampak, nama je bolj dišala plaža ….

Za 9 km jo je. Plaže. Ki je bila navadno v času najinega obiska neobljudena. In je bilo tudi morje samo najino. Mirno, čisto, toplo. Plaža je posebna in je zaščitena, saj na njej gnezdijo znane želve Caretta-Caretta, ki sva jih želela tudi videti. Zato sva naslednji dan stopila na ladjo,

ki naju je popeljala okoli otoka …

… najprej manjšega, ki ima obliko želve in glej jo …..

Caretta-Caretta. Bila je majhna. Tavelike imajo tudi po 1,5 m čez oklep ….

In potem veselo naprej, k novim dogodivščinam. K lepim plažam, ki so tako značilne za ta otok …

Kdo je bil prvi na cilju?

Barve, a?

Tudi tu smo plavali…

Ja, mati narava je neizmerno lepa ….

Zadnja fotografija naj bo za lahko noč in lepe sanje (ali za dobro jutro ter krasen dan). Jutri pa nadaljevanje. Fotografij imam še ohoho …

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks