Mislim. Sem?

Ko bom velika,

5 komentarjev 26.11.2007 roti

bom imela takšnega

Vir: www.rtvslo.si

Jih še delajo, v Mehiki. In s hišnim poglavarjem si bova uredila notranjost, da bova lahko vandrala po svetu in nama bo udobno. Na zadnja okna bom obesila rožnate zavese, notri bova dala en velik madrac, kuhalnik za kavo in čaj skuhati in hajd, greva. In zvečer, ko bova sedela na strehi in opazovala zvezde, se bova spominjala najinih norčij iz mladosti… Ja, ko bom velika. Res. Bom ga imela. Buci-buci kombi.

Kategorija: miks

Ali še pošiljate voščilnice?

4 komentarjev 25.11.2007 roti

Ob praznikih. Pri nas jih še. Smo res staromodni. In pri nas jih tudi sami naredimo. Vedno je doma kaj “odpadnega” materiala. Iz njega potem naredimo voščilnice. Za vsakega posebej. Ker je vsak, ki mu voščimo, poseben.

Za mamo, pa ata, pa tete, pa strice, naredimo takšne:

za prijatelje ….

za nečake …

Danes je bila takšna nedelja, da smo bili vsi doma. Mladič se je učil, hišni poglavar se je ukvarjal z modelom aviona, jaz pa sem delala voščilnice.

Pa vi? Še pišete, ali ste že bolj moderni?

Kategorija: miks

Danes sem martinčica

1 komentar 23.11.2007 roti

Po temnih, oblačnih in zelo vetrovnih dnevih sem se prebudila v sončno jutro in dan. Moja kri potrebuje toploto. Sonce. Zato se počutim kot

Vir: batraciens-reptiles.com

In zdaj grem, se martinčkat.

Kategorija: miks

Otrok in profesionalni šport

3 komentarjev 21.11.2007 roti

Doma imamo najstnika. Lahko bi rekla, povprečnega. Povprečnega v toliko, ker počne vse, kar počnejo najstniki. Hodi v šolo (srednje uspešen), obvlada računalnik, izkušnje prvih ljubezni so tu, s prijatelji hodi v lajf in nekoliko tudi športa (rekreativno). Veliko naših znancev in prijateljev ima otroke, ki so prav tako najstniki in so si zato tudi zelo podobni po načinu življenja. Med temi prijatelji pa imamo tudi mladega, skoraj že profesionalnega, športnika. Že od 7. leta trenira nogomet. In je dober. Sedaj je pri mladincih. Kar nekajkrat smo šli na tekmo navijat za njegovo moštvo. In že prvikrat, ko sem navijala, sem prišla domov s čudnimi občutki. Nisem bila vesela, ker so zmagali, ampak sem bila v šoku, ker se je fant na tekmi poškodoval. Z igralcem nasprotnega moštva sta med igro trčila za glavama, mali je padel in izgubil zavest. Rezultat: močan pretres možganov. Naslednje dni je sledilo opazovanje, glavoboli, velika buška.

Vir: www.komikdunya.com

Čez 14 dni je že igral na tekmi. Čez nekaj časa spet poškodba. Kolena. Sledi operacija, rehabilitacija in ponovno treningi in igranje na tekmah.

Vir: www.nk-celje.si

In tako si sledijo, iz leta v leto, igranje, poškodbe, regabilitacije, igranje, poškodbe, rehabilitacije ….

Sem se z malim velikokrat pogovarjala o tem. Kako to prenaša, vse te bolečine, kako mu ni zadosti vsega in ne preneha. Saj nogomet lahko igra tudi drugače. Rekreativno. Pa mi je enostavno odgovoril, da to zanj ni tako hudo, ker ima nogomet rad. Bemti, kako lahko imaš rad nekaj, kar boli. Hudo boli. Saj je skoraj vedno v modricah, buškah ipd. In ne mi rečt, da je fajn, če se ti zgodi tole:

Vir: www.muenster.org

Hja, nisem ga prepričala, mali še vedno trenira. In izredno dobro prenaša vse skupaj. Kako dolgo?

P.s: Srečna sem, ker je naš najstnik le rekreativec.

Kategorija: miks

Igrala sva se

3 komentarjev 3.11.2007 roti

S hišnim poglavarjem. Mi je včeraj iz trgovine prinesel majhno darilce. Milne mehurčke. In rekel, da jih že dolgo nisem pihala. In sem jih. Veliko. Velikih in majhnih. Sem bila vesela in sem vriskala, kot majhni otroci. In sem bila žalostna, ko so počili. Hvala stari, si mi polepšal dan.

Tule pa je nekaj slikic. Mojih balončkov.

Lep in velik …. rozast …

Ta se je hotel skriti, pa smo ga vseeno ujeli …

Ta dva pa sta odletela visooookoooo v modrino …

Kategorija: miks

Kozjansko na recept

3 komentarjev 2.11.2007 roti

Sobota. Zjutraj, ob kavi, se čudno počutim. Čez dobro uro imam najavljeno skupino za ogled mesta in gradu. Tudi po kavi moje počutje ni nič boljše. Potipam čelo in je nekoliko vroče. Termometer pokaže 38. Kaj zdaj? Nič, kot tolikokrat od sedaj, vzamem 3 x lekadol in gremo. Veselo na delo. In je bila skupina prijetna, smo se nasmejali, da je po gradu odmevalo.

Foto: Sherpa

Čez dobre tri ure pa me je že začelo mraziti. Skupina se je poslovila, sama pa sem se komaj privlekla domov. Izmerim vročino in kaže že 39. Spet vzamem lekadole in v posteljo. In sem spala in spala in spala. Vmes sem se potila, preoblačila, vročina je spet in spet naraščala, jaz sem jemala lekadole. In tako vse do nedelje zvečer. Potem pa lekadoli niso več prijeli in je vročina narastla na 41. In je bilo treba k dežurnemu. Ta me je napotil v bolnišnico, na oddelek za nalezljive bolezni in vročinska stanja. Tam mi vzamejo kri in urin ter me napotijo na slikanje pljuč. Od vročine sem bila tako izčrpana, da zdravnik ni dovolil, da sama (ob podpori moža) oddidem na rentgen. So me peljali na vozičku. In izvidi? Vse b.p. Nič, popolnoma nič mi ni. Samo telo se je uprlo in mi sporočilo, da me ma “dost”. Da tako z njim ne bom ravnala več. Na oddelku dobim še dve infuziji in grem domov. Tako sem izčrpana, da komaj stojim. In se zgodi. Ko po telefonu sporočam materi, da bom še živela in da mi nič ni, me odnese. Izgubila sem zavest (sploh si ne znam predstavljati občutkov moje matere, ki je slišala moj padec po omarah in nobenega odziva več????). Ko sem se zbudila (so me prebudili) sem imela boleče čelo (danes buška), očala zvita in razbita, bolečine v korenu nosa. Sem jo dobro odnesla. Lahko bi bilo huje. In potem sem še dva dni samo ležala in spala. Vročina je počasi ponehala in prenehala. In sem razmišljala. Da tako ne gre več. Da bo treba nekaj narediti. In sem. Sama sem si predpisala zdravljenje. Naravo. Sonce, svež zrak in zmerno gibanje. In smo, po hišnem posvetu, včeraj jo mahnili na Kozjansko.

Že takoj na začetku so naš objeli znameniti, pošlihtani, kozjanski griči z veliko vinogradov na južnih pobočjih ….

Kozjansko je znano po tem, da imajo še nekaj primerkov stare, pristne, slovenske arhitekture. Tale zidanica že sodi zraven

In potem smo se naužili barv …. sončnih …. rjavih, rdečih,rumenih,oranžnih …. duša je kar pela …

Na Kozjanskem je gozd še dokaj avtohton …. na poti so nas pozdravljale mogočne bukve, breze … zelo malo je tu smrekovega gozda ….

Ste vedeli, da se s Kozjanskega vidijo tudi Kamniško-Savinjske alpe?

Barve, barve in še enkrat barve. Tolpe, prijetne, mehke ….

Samo stali smo in gledali, tihi in ponižni v svoji majhnosti ….

Na Kozjanskem imajo še stare sorte jablan in sadovnjake, take prave ….

Kar nismo se mogli spraviti domov ….

Pa je bilo treba. Domov, namreč. Sama sem postajala utrujena (da si bo moje telo tudi fizično opomoglo, bo trajalo še nekaj dni) in želodci so se začeli oglašati.

Tako, takšno terapijo sem si predpisala sama. Ne samo tokrat. Na receptu je pisalo 1 x tedensko. In obljubim (sebi), da se bom predpisanega držala. Moje baterije so polne in ne bom več dovolila, da se spraznijo do konca, vedno jih bom polnila sproti. 1x tedensko. Kot mi piše na receptu.

Ps: Fotografije je posnel najmlajši član naše družine. Smo ga pohvalili.

Kategorija: miks