Arhiv za mesec Marec 2007

Kdo bo koga?

3 komentarjev 27.03.2007 roti

V zadnjem času se nam dogajajo čudne stvari. Sin je danes šel k zobozdravniku. Pa mu nič delala. Ker ni mogla. Malemu je namreč na zdravstveni kartici izpisalo neko drugo zobozdravnico (baje je že dve leti v penziji). Če in kdaj smo “prestopili” nas vpraša. Mi pa, da nismo, pa sej hodimo k njej že od prvega zobka, pa da smo zadovoljni z njo (kar je res), pa da sploh ne vemo kaj se gre … Nam reče, da gremo v zdravstveni dom uredit, malemu pa napiše nov datum  (karies pa se je že začel…). Gremo v ZD. Vtaknejo kartico  in isto. Samo nova zobozdravnica, nikjer tiste, ki jo obiskuje že 17 let, nikjer osebne zdravnice, kot da se je rodil pred nekaj meseci . Nas napotijo na Zavod za zdravstveno zavarovanje. Ko v računalnik odtipkajo  številko karice , je vse OK. Ko pa vtaknejo njegovo kartico, spet samo  nova zobozdravnica. Nobenmu ni nič jasno. Še niso imeli takšnega primera. Kličejo v Ljubljano. Tud ne vejo kaj nardit. Me ne briga, naj zrihtajo, nam pa naj dajo potrdilo. In tako se zgodi. Ampak nobenmu ni nič jasno.  Pa  noben (razen sestre v ZD) se niti ne opraviči. Mi pa smo imeli stroške in pot in če čas smo zapravili. Zobozdravnica namreč nima ordinajcije v našem mestu.

Drugi primer. Grem neki dan v manjšo bančno poslovalnico (eno okence) plačat položnico. Se postavim v vrsto. Čakam. Čakam. Čakam. Vrsta za mano vedno daljša, pred mano se ne premika. Pa naenkrat vstane uslužbenka in nas obvesti, da se ji je sesul računalnik, da nam ne more nič pomagati in da naj zapustimo prostore poslovalnice. Nekaj ljudi se je začelo razburjati, pa ni nič pomagalo. Niti oprostite, niti bom preverila kako je s tem. Nič. Enostavno nam je rekla naj gremo. In smo šli.

Spet nobeden kriv. Al pa. Tehnika. Ne mi govort. Kdo zdej koga upravlja. Mi tehniko, ali tehnika nas. Se mi dozdeva kakšen je odgovor.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Krave. Krive so.

1 komentar 25.03.2007 roti

Pa ne Mrkaičeve (svete). Čisto navadne krave. Za segrevanje ozračja. Niste vedeli? Jaz tudi ne. Pa sem danes v NeDelu prebrala tole:

“Krave pri prebavljanju med drugim v ozračje spuščajo plin metan, ki vpliva na nastajanje učinka tolpe grede. Zato si je eden od zagnanih znanstvenikov zadal nalogo, da bo zmanjšal izpust škodljivega plina, ki nastaja pri kravjem riganju. Winifried Drochner, strokovnjak za živalsko prehranjevanje, skuša na rastlinski osnovi razviti tableto, veliko kot pest. Po njenem zaužitju bodo kopitarji v zrak spuščali manjše količine metana kot običajno. Tako bomo vpliv krav na nastajanje učinka tople grede lahko zmanjšali s 4% na 3%, napoveduje znanstvenik”.

Vir: NeDelo,25.3.2007, str.11.

Jaz (nevednica) pa sem mislila na vse drugo: avtomobile, industrijo, turizem, … Te presnete  krave.

Upam samo, da ta znanstvenik ni iz Amerike (in še kakšen svetovalec njihove vlade???).

Hja celo življenje se učimo (in vsak dan kaj novega izvemo).

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Prostovoljstvo

4 komentarjev 24.03.2007 roti

Sobotno deževno popoldne je prav primeren čas, da opravimo zadeve za katere nam med tednom zmanjka časa. Sama se ob vikendih velikokrat povetim delu, ki sem ga prevzela v društvih. Delo opravim brez plačila, ker sama tako želim in ker pripadam nekemu društvu, neki ideji, neki dejavnosti. Prepričana sem, da ima vsak od nas takšno dejavnost. Prostovoljno. Za dušo. In ker je moja duša velika, moji interesi široki, imam tri takšna društva. Humanitarno, turistično in športno. Vsa so zelo uspešna in pri vseh člani kar pridno delamo. Brez plačila. To ni sporno. Problem pa nastane, ko te okolica začne zaznavati kot predanega prostovoljca. In začnejo razmišljati, da ti pa boš tako ali tako naredil vse zastonj. Halo!!! Nekaj časa tega sploh nisem opazila in sem pridno delala (pomagala) tudi drugim društvom. Potem pa sem imela vedno več dela samo s t.i. prostovoljnimi dejavnostmi. In sem rekla stop. Enostavno ne gre več. Je pa to veliko bolj preprosto reči kot spraviti v realnost. Še sedaj se spomnim obrazov  prijateljev, ko sem prvič jasno in odločno rekla NE. Ne morem. In nočem. Tri področja so popolnoma dovolj. Imam pa na sumu tudi moje sodelavce, da vedno bolj pogosto mislijo, da jaz pa bom opravila delo, ki ga oni iz takšnih (opravičljivih) in drugačnih (neopravičljivih) razlogov niso. Ne,  ne bom. Bom pa še naprej pomagala. Ne pa opravljala vsega dela. Imam prav?

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Spomini na “krofarno”

Dodaj komentar 23.03.2007 roti

Hja, so bili to časi. Ko smo se Štajerci odpravili v belo Ljubljano, ko še ni bilo avtoceste, smo se nazajgrede obvezno ustavili v “krofarni”, kot smo mi rekli na mejni točki med obema pokrajinama. Medtem, ko so nam štemplali pasporte, smo skočili po velike, mastne, tople krofe. Pojedli smo jih kar nekaj. Potem pa zvečer težave. Z želodčno kislino (ha,ha,ha, prav nam je). In že nekaj časa nismo imeli pri nas teh težev-zaradi krofov namreč. Potem pa je včeraj naš človeški mladič odšel v Planico. Preživeli so lep sončen dan v avtobusu (ko so prekinili kvalifikacije, so se spokali na Bled-ta je bil tako poln, da niso imeli kje parkirati-so šli v Bohinj-ista pesem in so šli domov). Na poti so zavili še v “krofarno” in naš tamali se je spomnil še na mamo in ata. Obema je prinesel po dva krofa. Oj kako so dišali, oj kako so bili mastni, oj kako sva jih s tastarim hitro snedla. In predla zraven ter obujala spomine. Ja, ste uganili. Oj kako je bila huda noč (za oba), oj ko so bili doma samo še trije Rupuruti, oj, oj, joj, joj. Še danes tišči  v želodcu.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Trgovine v mojem mestu

1 komentar 18.03.2007 roti

Danes sem se tri ure sprehajala s skupino turistov iz Trsta po mojem mestu. Logično, da sem jim povedala vse oh in sploh o njem, oh in sploh o meščanih in prebivalcih mesta, o lepotah tega in še in še. In stojimo v stogem središču. Pa mi ena gospa reče, da je vse res kar sem povedala, da je mesto krasno, da smo ljudje lepi, pametni in oh in sploh, da pa jo zelo moti, da ni videla ene trgrovine, ki bi imela  slovensko  ime.  Jo gledam zabodeno. Kako, da ne?  Pogledam okoli sebe. Pismo. Zadrega. Skupaj beremo:  Under ground, With Boy, La Scarpa,  Le Mans, …  Ej, kaj je to mogoče.  Vsak dan sem v mestu. Pa tega nisem opazila. Mar sem se že tako navadila, da mi je to čisto domače. Sem tudi jaz podlegla? Očitno. In ta gospa mi pove, da se to v Trstu ne  sme delati. Imena trgovin morajo biti le v italijanskem jeziku.  Vklopim  memory.  Saj nisem bila enkrat v Trstu. Prisežem, da tega se sploh ne spomnim. Se mi pa malo svita, da pa gospa le govori resnico.  Se motim?  Je to res?

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Kimi in rdeča barva

2 komentarjev 17.03.2007 roti

Hja, pa se bo začelo. Čez nekaj ur. F1 spremljam še iz časov Emersona F., Nelsona P., Nikija L., in drugih. Enostavno mi je fajn gledat dirke. Sem zadnjič videla sliko Kimija v “barvi” (kombinezonu) novega moštva. Ej, pa ne moreš tega naredit temu fantu. Kimi je Ice Man. Hladen. Pristoji mu bela, srebrna in črna brava. Rdeča? Khm, khm … Se mi kar smili fant. Ženske že jok, jok… Zanimivo, nikoli nisem navijala za kakšno moštvo. Vedno samo za dobre voznike. In moštvo sem potem povezovala z vozniki. Zadnjih nekaj let je bil moj favorit J.P. Montoya, ki pa ne sodeluje več v tem cirkusu. On mi je bil super voznik. Nikoli ni taktiziral, bil je trmast in užival je v dirkanju (ja poznavalka sem jaz, pa kakšna). Vsaj občutek je dajal takšen. Vsi ostali pa so vsaj nekajkrat potaktizirali. Tega Montoya ni poznal. Če je zajebal, je zajebal. Konec. Dirke in očitno tudi sodelovanja s timom. Res mi je žal zanj (pa v USA v NasCar-u mu tud ne gre kej preveč dobro). Zato bom tokrat navijala za Kimija in mladega Kubico. Gremo fantje. Kimiju pa le pri Ferrariju dodajte nekaj temne barve….

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Mojemu gornjemu sosedu

1 komentar 17.03.2007 roti

Tako. Odločila sem se. Ne pozdravim te več. In pika. Že sedemnajst let živimo v istem bloku, istem vhodu. Že sedemnajst let ob vsakem srečanju te pozdravim. Pa še veliko starejša sem kot ti. In nič. Še pogledaš ne. Kaj, da bi odzdravil. Sem bila vztrajna. Sem te pozdravljala najdaljši čas. Ostali sosedi so že dolgo nazaj nehali. Jaz pa še kar, dober dan (večer, jutro) in še nasmeh sem ti vedno podarila. Konec je. Od danes te tudi jaz ne pozdravljam več. Bom pa vedno odzdravila (tudi nasmeh dobiš), če se ti slučajno strga in začneš pozdravljat svoje dolgoletne sosede.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Iz razreda 2 cm večja

5 komentarjev 13.03.2007 roti

Sem bila. Jaz. Danes. 2 cm večja. Po roditeljskem sestanku. Ni ga lepšega, ko ti pohvalijo otroka. Najstnika. Ko se zaveš, da smo delali dobro. SkupaJ. Da so tudi drugi opazili. Da se da, tudi v tem norem svetu. Ponosni smo nate, naš človeški mladič. Le tako naprej.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Lasje

1 komentar 11.03.2007 roti

Vsi jih imamo (ali so jih imeli). Baje so okras vsakega človeka. Na glavi. Lepi, negovani. Negede na to ali si priznamo ali ne, vsi radi ugajamo. Frizura, da tudi neko celovito podobo človeka. Ni problem. Imam dolge, kratke, srednjedolge lase, imamo črne, rjave, blond, rdeče, sive lase. In imamo ravne in skodrane lase. In prav na naravno skodrane lase sem najbolj jezna. Včasih tako, da najprej čisto popi***m, potem bi si jih obrila na nulo, potem bi … Za vsako, ko si operem glavo si jih lepo s krtačo poravnam in sem lepa ko slika. Ampak sem potem lahko samo doma. Če grem ven, pa je zunaj še malo vlažno, se mi lasje kravžljajo. In s tem moji živci. Kravželj pri kravželjčku. In potem mi še kdo (ki pozna mojo slabost na skodrane lase) reče, joj ti si pa tok lepa, ko angleček. Bi se razpočla. Kaj hudiča, pri vsem napredku in pri vsej tehnologiji, ne morejo izumit nečesa, kar bi ravnalo (trajno seveda) lase. In se moram vsak teden najmanj 3 x jezit. Sem pa velikokrat šlišala, da tisti, ki imajo ravne lase, bi radi imeli skodrane. Pa kje je tu pravica?  Mogoče pa je to vse zato, da imamo o čem pisati in se na kaj jeziti?

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Ko mestno dete ženejo v naravo

5 komentarjev 10.03.2007 roti

Sem otrok mesta. Betona. Rada imam mesto. Rada imam vrvež okoli mene. Tišine se ne morem navadit. Narava. Moj odnos do nje je predsvem veliko spoštovanje. Če pošteno povem, se je nekoliko tudi bojim. Zato v naravi nikoli nisem sama. In danes je padla odločitev, da gremo delat v vinograd. Pa kaj še. Jaz rada hodim v vinograd, ko je trgatev, ko se zbere kup ljudi, ko je veselo, prešerno, malo tudi hik, hik …. Rada ima piknike v naravi. Delo v vinogradu pa mi ne diši. Sem rekla OK, bom kaj za jest pripravila, vi pa kar delajte. Pa sem jih gledala. In gledala. In me je prijelo, da bi tudi jaz. Delala. In sem. Grabila. Celo popoldne. So me hecali, kako držim grablje, da moram tako, pa tako, pa da si ne bom kaj naredila (baje, če nerodno stopiš na grablje, lahko zvezde vidiš, sredi dneva-no jaz jih nisem). In mi je bilo všeč. Posebej, ko sem po končanem delu videla, kaj sem naredila. Terase so bile, kot bi jih lepo počesala. Jaz. Mestno dete. Ponosna sem. In na koncu je sledila še malica. Na debelo narezana domača klobasa, kos domačega kruha in deci domačega grabnvalerja. Ni vrhunsko vino, diši pa tako, kot bi grozdje zobal. Čisti užitek. Mogoče pa mi bo postalo všeč in ne bom več samo mestno dete. Mogoče se v meni skriva kaj “devojke sa sela”. Toplo priporočam vsem “mestnim otrokom”.

  • Share/Bookmark

Kategorija: miks

Nazaj