17.07.2008 21:06
roti
…so bile tiste krave …. so pojedle klobuk … je pred leti pel Predin (Lačni Franz). Meni niso pojedle klobuka, so mi hotele pojesti majico. Prejšnji teden smo jo s prijatelji mahnili na Veliko planino. Počasi nabiramo kondicijo in 5 ur hoje je za začetek kar dovolj. Zrak je bil krepčilen (v dolini 30°C, zgoraj bajnih 19°C), sonce, trava, koče in domačini - planšarji. In krave. Ki ne jedo samo trave. Zvečijo tudi majice. Ko smo se povzeli na vrh planine, smo bili malo tudi potni. In se preoblečemo. Majico položim na ograjo planšarije, kjer smo sedli, da pomalicamo, da se majica na sončku posuši. Med čakanjem na hišno specialiteto vidim enega gospoda, ko se nekaj preriva s kravo in ji nekaj vleče iz gobca. Se gospod smeji in vleče nekaj k sebi, krava pa k sebi. Smo se vsi smejali. Med smehom se mi je vedno bolj znana zdela stvar, ki sta jo vsak sebi vlekla gospod in krava. Barva mi je bila znana. Pogledam na ograjo. Je ni. Moje majice. Medtem je gospod zmagal in kravi izvlekel iz gobca prežvečeno majico. Sej mi je bilo nerodno, ampak sem le povedala, da je moja. Medtem je prišla tudi gospodinja, ker jo je gospodar opozoril, da bodo krave vso žehto požrle (tudi oni so sušili nekaj srajc kar na ograji). Hja, se je smejala (in bila tudi malo vesela, da niso prežvakale njenih srajc) in mi je prijazno ponudila vedro, da bi majico sprala. Kaj tako ogabnega še nisem počela. Sem seveda poskusila, ampak toliko sline …. bljak. In potem sem še videla, da je majica polna drobnih luknjic (jo je mogla krava kar dolgo muliti) sem kar odnehala. Dolgo sem potem z vodo drgnila roke preden sem sedla k obedu. In z užitkom pojedla. Še danes imam sline v ustih, ko se spomnim na tiste ajdove žgance z ocvirki in kislo mleko.
Tako je zgledala moja majica, po prežvekovanju …
Sem poskusila … oprati … in obupala.
Smo se lotili boljšega opravila ….
Siti in zadovoljni smo se podali novim dogodivščinam naproti ….
Foto: Joži K.
11.07.2008 11:52
roti
Že dolgo let je nazaj, kar smo redno hodili na največjo veselico v Sloveniji. Potem smo nekaj let na soboto (glavno dogajanje) priredili piknik v gorci in s hriba opazovali ognjemet. Letos pa nas je spet prijelo. Predvsem ženski del združbe. In smo se dogovorile, da gremo. Na pivo. Hja, potem pa začnejo z izgovori in ostali sva sami. Nič ne de. Malo sva se sprehodili in končali ob Savinji, kjer so nastopili Neisha, Gibboni in Vladek z Malimi bogovi. In si naročiva malo pivo (skupaj 3€-sem kar pozijala, saj je cena dokaj sprejemljiva). Neisha se je trudila, pa nekako ni šlo, nekoliko bolj nas je ogrel Gibboni (zapel le nekaj pesmi in konec) potem pa je pravo žurko naredil Vladek z bogovi. Ja, stari maček, človek, ki ima glasbo rad in v njej uživa. In smo uživali tudi mi pod odrom. Že dolgo časa me ni poneslo tako kot sinoči. Tudi kolegico. Sva plesali in peli, da danes peče po grlu, glas je raskav in hripav … Ampak bilo je noro. Vladek in njegovi so godli več kot dve uri. Z istim žarom, z noro močjo do konca … Hvala Vladek, za dobro glasbo, za vzdušje, za vse … Nora smo mi generacija in kaže, da še nismo za staro šaro … In hvala Joži za dobro družbo.
Vladek v elementu …
So zagodli vsi skupaj: Neisha, Gibboni in Vladek z bogovi
In do naslednjega koncerta, Vladek, na zdravje ….
PS: Enaka količina Fante (kot prej piva) je stala 5€. Narobe svet.
1.07.2008 21:27
roti
Končno malo lažje diham. Za nekaj časa je konec šolskih ekskurzij in izletov upokojencev (jah, kaj vse smo v tem mesecu skupaj preživeli - grozne nevihte na Starem gradu, neznosno vročino, ko smo, namesto sprehoda po mestu, sedeli na vrtu restavracije, se hladili s pijačo in kar tam opravili s spoznavanjem in z zgodovino…). Konec je inštrukcij, konec lektoriranja diplomskih nalog … In so počitnice. In me je Poglavar v nedeljo (po 20-ih letih) posedel na motor in me zapeljal naokoli. Hmmm, že po nekaj kilometih sem ujela ritem in uživala, se prepustila dobremu občutku. Naredila sve nekaj več kot 100 km. In še danes čutim posledice. Zdi se mi, da nimam več kosti na istih mestih kot prej (najbolj boli v kolkih in kolenih), da bom še nakj časa potrebovala, da se bodo kosti ulegle v svoje “šalčke”. Hehehe, pravijo, da za race ni bicikel, Poglavar pa pravi, da morava čimprej ponoviti… Ko se sestavim, se bom odločila.
Ja, poglavar je vedel, kam me mora peljati na prvo vožnjo. Med kamne. Kjer je tišina. Kjer je posebna energija.
Kjer se počutim majhno, a me hkrati prevzema veličina in mogočnost preteklosti …
29.05.2008 21:54
roti
Pravijo, da tisto kar te ne krepa te krepi. Jaz to verjamem. In sem vsak prosti trenutek v naravi. Moja alergija počasi a vztrajno izgublja boj. In jih zagledam…..
Se sklonim in vonjam. Hmmm. Prave so. Dišijo. Poskusim. Moje brbončiče uživajo. Njami. Bi še, pa še, pa še …. res paše.
1.05.2008 10:21
roti
Ne bom trdila, da sem stara, rosno mlada pa tudi nisem več. Sem v najboljših (najlepših?) letih življenja. Nekje na sredini. Do sedaj (trkam ob les) nisem imela težav z zdravjem, najmanj pa z alergijami. Hja, izgleda, da ni več tako. Že tretji teden šmrkam, solzijo se mi oči, kašelj je suh in nadležen in utrujena sem vedno bolj. Karkoli od domačih zdravil vzamem, nič ne pomaga. Ni mi jasno, da se alergija (drugo res ne more biti) pojavi v tej starosti. Ok, vem, da je tega vse več, vem, da je vse več otrok, ki imajo tovrstne težave. Ampak mi, nekoliko starejši, ki smo že izgradili trden in močan imunski sistem? Kaj se nam dogaja? Poglavar je vseh petdeset let normalno jedel jagode. Lani pa je, zaradi zaužitja 1/2 kg jagod, končal na urgenci. Nič več mi ni jasno. Vem, da je okolje vsak dan bolj obremenjeno, vem pa tudi (sem brala resne študije), da se naše telo počasi navaja tudi na te spremembe. Tako zatrjujejo strokovnajki. Kje je potem problem? Da se naša telesa prepočasi navajajo novih obremenitev, ali pa je, kljub vsem prizadevanjem na svetu, onesnaževanje ušlo izpod kontrole? Nekje nekaj ne štima.
Danes zjutraj sem se zbudila vsa solzava, otečena …. tamladi bi rekli, nikakva. Sem si skuhala kavo in jo počasi ter z užitkom pila na balkonu. In potem sem začela kašljati in kašljati in kašljati. In imam spet pokvarjen dan. Toda, alergija ne ve, da sem tudi jaz močna in da sem borka že od rojstva. Ko tole napišem, se uredim, dam sončna očala gor, se vsedem na kolo in grem v naravo. Bomo videli, kdo bo zmagal.
20.04.2008 21:54
roti
tulipani …
Mi je poglavar prinesel sliko, mojih lepih rdečih pomladinov … Jaz pa bolna, vročična, smkajoča, kašljajoča in vsa togotna čakam, da mine … prehlad, viroza (kdo bi vedel, kaj me je napadlo)… da bom lahko šla med njih … tiho sedela … jih vonjala … pomladno sonce pa bi božalo, božalo, božalo ….. aaaaahhhhh
8.04.2008 16:01
roti
če se lepše izrazim, zavidam mu. Mladiču. Je šel danes raziskovati širni svet. Vse tja do Severnega morja jih bo neslo. Uh, kako naj najdem koncentracijo za delo, če sem v mislih z njimi. Jih že vidim, kako bodo ves teden nasmejani pohajkovali po velikih mestih nove (razširjene) domovine… jaz pa za računalnikom, dneve in noči, saj bi delo moralo biti opravljeno še preden sem ga dobila. Upam, da mi bo uspelo. Njim, popotnikom, pa srečno in vrnite se zdravi, polni novih vtisov in novega znanja o deželah in ljudeh, ki jih boste obiskali … tu pa tam, pomislite tudi na nas…
Vir:esecar.com
6.04.2008 23:17
roti
Nedelja, 22.30. Pravkar sva s poglavarjem snedla veliko skledo regrata (z jajčko in krompirjem) in ker ni dobro v posteljo s polnim želodcem, imam čas, da še jaz napišem o sobotnem srečanju. Toda, kaj napisati? Še kaj dodati temu, kar so nekateri že zapisali in dokumentirali? Bilo je lepo in prijetno. Smeha polno. Rada bi se pesniško izrazila, a tega ne nosim v sebi tako kot nekateri udeleženci srečanja. Pa se vedno najde rešitev. In moja je tu:
Ljubezen na prvi pogled
Oba sta prepričana,
da ju je združilo nanadno čustvo.
Lepa je taka gotovost,
a negotovost še lepša.
Mislita, ker se nista prej poznala,
de se med njima ni nikoli nič dogajalo.
Kaj pa na to ulice, hodniki, stopnice,
na katerih sta se lahko že zdavnaj srečevala?
Rada bi ju vprašala,
če se ne spominjata -
morda nekoč v vrtljivih vratih
iz oči v oči,
kakšen “oprostite” v gneči,
glas “pomota” v slušalki? -
a poznam njun odgovor.
Ne, ne spominjata se.
Zelo bi ju presenetilo,
da se je že dalj časa
igralo z njima naključje.
Še ne povsem pripravljena,
da se za njiju spremeni v usodo,
se je približevalo in oddaljevalo,
jima zapiralo pot
in s pritajenim hihitanjem
odskakovalo vstran.
Bila so znamenja, opozorila,
a kaj, ko le nejasna.
Morda pred tremi leti
ali prejšnji torek
je droben listek zletel z rame na ramo?
Bilo je kaj izgubljenega in pobranega.
Kdo ve, če morda ne žoga
v goščavi otroštva.
Bile so kljuke in zvonci
na katere se je pravi hip
dotik položil na dotik.
Kovčki drug poleg drugega v prtljažnici.
Mogoče neko noč enake sanje,
takoj po prebujenju zabrisane.
Saj je vsak začetek
le nadaljevanje,
a knjiga dogodkov
zmeraj na pol odprta.
Wistawa Szymborska
Hvala Kamper, M&M, Drmagnum, Nena, Maja, Shadow, Mijau, Vlatka, Grison, Gal, Solinar, Majrim, Neža, Zdravje, Jože, Mikimiška, Lumpi in Bin.
P.S: Linkati še ne znam; obljubim, da se kmalu naučim
3.04.2008 21:44
roti
sem šla danes v City Center, čeprav sovražim te velike nakupovalne centre in me tam zlepa ni videti. Ampak, danes se je splačalo. So me povabili Večno mladi iz Šentjurja. In sem šla. S poglavarjem, se ve. In so me pričakali …. lepi, šik, popedenani, zlišpani, najlepši ….
Laurin&Klement, 1903
Ford S, 1930
V ospredju: prikoličar-Horex, 1939
Indian, 1941
BMW, 1954
Ja, na tega spodaj sem še posebej ponosna. Sta ga uredila naša dva (pa tudi sestavila in renovirala-domov smo ga pripeljali v gajbicah za jabolka)
Ariel, 1935
So lepotci, a ne? In videti se jih da vse tja do sobote, 12.aprila. Če vas zanima tehniška dediščina, vabljeni. Večno mladi so vedno tam in če vas bo kaj zanimalo, le pogumno vprašajte. Veliko zanimivega vedo povedati.
21.03.2008 12:06
roti
je nekaj, kar v naši družini poskušamo ohranjati in prazniki so za to, da nam to tudi uspeva. Nismo verni pa vendar praznujemo in ohranjamo tradicijo tudi t.i. verskh praznikov. In velikonočni prazniki so tu. Tako kot včasih, smo že prejšnji teden očedili stanovanje (to se spodobi tudi brez praznikov, ampak je navadno premalo volje za neprestano pospravljanje) in ga polešali z domačimi forzicijami in narcisami. Tako je bilo lepo doma, da se nismo preveč prijetno počutili dokler ga nismo spet malo “umazali” (skoraj preveč sterilno je bilo-na oknih smo “razbijali” nosove, ker je izgledalo, kot da notri ni stekla, zavese so lepo dišale in celo bele so bile; ker smo po tleh “zglancali”, nas je metalo iz ovinkov in podobne štorije). In zdaj je spet naš domek tak, kot mora biti. Diši po nas. Ja, pa še bo dišalo. Trenutno pripravljam za kosilo ribe in krompirjevo solato, zvečer pa bo dišalo po dimljenem plečetu, klobasah, piškotih, domačem kruhu (aha, po potici ne bo, ker mi ne “rata” in jo za nas peče babi-bo pa pehtranova). Pa jajčke bomo barvali, v čebulnih olupkih, štunfu in z deteljicami. In jutri bodo vse dobrote v bakuli in jih bo poglavar odnesel k žegnu. In v nedeljo zjutraj se bomo mastili in jokali in smrkali, zaradi preveč hrena. In ne, zajčka ne bo k nam. Bo pa vsak dobil pisanico, čokolado in pomarančo. Tako bo pri nas. Kako pa pri vas?
Vesele praznike vam želimo.
Vir: www.eat.net
Nazaj
